Dedno pravo in zapuščina imenovana tudi dedovanje, je prenos dediščine na dediča ali naslednike lastnika. Izraz dediščina označuje tudi lastnino samo. V sodobni družbi je postopek natančno urejen z zakonom. V civilnem pravu kontinentalnega evropskega vzorca se ustrezna veja na splošno imenuje zakon o nasledstvu . V anglo-ameriškem običajnem pravu je bilo običajno razlikovati med realnim poreklom zapuščina in razdelitev osebne zapuščine. Pravila, ki veljajo za ti dve lastnini, so bila združena, vendar nobeno splošno splošno ime še ni splošno sprejeto.Danes jih ureja dedno pravo.
V angleščini obstajajo mnoge knjige, ki se ukvarjajo s to temo, različne naslove Oporoke , O zapuščini , O nasledstvu ali O izvršiteljih in skrbnikih .
V ZDA se izraz zapuščinsko pravo pogosto, čeprav nenatančno, uporablja za celotno področje povezano z zapuščninami.
Po naslovu pomembnega statuta zvezne države New York se uveljavlja še en izraz, zakon zapustniških zapuščin, kot tudi zakon o nasledstvu.
Dedovanje lastnine ne more nastati, razen če se za blago šteje, da pripada posameznikom in ne skupinam ter če blago ni tako trajno, da še naprej obstaja in je uporabno tudi po smrti lastnika. Med primitivni nabiralci hrane in lovci, ni redko, da se takšne osebne stvari, kot so orožje ali sklede, uničijo po smrti lastnika, da bi preživele preživeli pred nadlegovanjem njegovega duha.
Med Papua iz Nove Gvineje in Damara (Bergdama) iz Namibije, koča mrtvega človeka je bila zapuščena ali požgana, da je prepovedala čarobnost bolezni, katere lastnik je umrl. Med Herero jugozahodne Afrike, koze mrtvih so zaklali in jedli; zdi se, da je bila ta navada povezana s strahom, da jih je prizadela njegova magija, in tudi s prepričanjem, da je duhovi zaklanih koz bi sledili mrtvemu lastniku na področje žganih pijač, kjer bi jih potreboval. Zdi se, da je bilo prepričanje o zagotavljanju potreb mrtvih temelj široko razširjene navade pokop s telesom ali kurjenje živil, posode, zaklada, sužnjev ali žena.
Nagrobniki so dali veliko dokazov o takšnih praksah v kulturah kamene in bronaste dobe ter v visokih civilizacijah starega Egipta in pred-kolumbijske Mehike. Drug način odstranjevanja mrtvih posledic je bil, da se jih razdeli med oddaljene sorodnike in prijatelje, kot v primeru takih. Ameriško indijanska plemena kot Delaware in Irokezi; tovrstna distribucija bi v odsotnosti dednih pravil lahko zlahka privedla do prepirov in nasilja, kot se je pogosto dogajalo med Indijanci Komanči.
Zdi se, da je človek bližje koreninam dobro vedel, kje tiči nevarnost. Smrt nekoga je v sodobni družbi lahko razdirajoča za njegove naslednike zgolj zaradi pohlepa in čustev. Stara družbena pravila pa so le-to preprečevala, saj so dediščino oz. imetje uničili oz. pokopali s pokojnim vred.
Povzeto iz strani britannica.com
